Slovenija bi morala slediti švedski poti

Socialna trenja, ki se v zadnjem času ponavljajo in so razumljivo posledica sekundarnih efektov gospodarske recesije, so prinesla na dan številne predloge o izboljšavah življenjske ravni posameznikov, gospodarstvu Slovenije in reševanju medgeneracijskih konfliktov, ki so posledica staranja slovenskega prebivalstva. V svojem prispevku bi se rad osredotočil na pavšalna mnenja nekaterih nosilcev javnega mnenja, ki z zagovarjanjem svojih dogem zavajajo javnost in občasno izseke naše ekonomske slike opredeljujejo kot katastrofične spet drugič pa so o njih pretirano optimistični.

Gospodarska kriza je precej prizadela slovensko gospodarstvo. Naš bruto družbeni proizvod (v nadaljevanju: BDP) je v letu 2009 upadel za več kot 7 odstotkov, glede na trenutne trende domačega povpraševanja, izvoza, trošenja države in pa investicij podjetij pa se bomo letos le stežka izkopali iz recesije in imeli pičlo rast pod odstotkom BDP-ja. Rast izvoza je bila v zadnjih nekaj mesecih zopet dvoštevilčna kar je sicer deloma posledica nizke bazne osnove iz predhodnega leta pa tudi krepitve izvozne dejavnosti.

Dejstvo je, da je Slovenija nizko zadolžena država, saj je javni dolg konec leta 2009 znašal 35,9 odstotka BDP-ja. Ocena o nizki zadolženosti je sicer pretirano splošna, saj vanjo niso vštete garancije države, ki bi lahko potencialno bile unovčene, podpovprečna gospodarska rast v naslednjih dveh letih pa tudi hitrost naraščanja primanjkljaja kot posledica prihodnjih implicitnih stroškov. Tu imam v mislih dva splošna problema, ki sicer zadevata bolj ali manj vsa razvita gospodarstva. Prvi so stroški zdravstvene blagajne, ki naraščajo nad ravnjo splošne inflacije in so posledica boljše zdravstvene oskrbe kar tudi daljša pričakovano življenjsko dobo vsake nove generacije. Drugi so strukturne narave, saj se starostna struktura prebivalstva hitro spreminja iz piramidne v žarno, kar ima lahko močne posledica na položaj gospodarstva Sloveniji in splošno blaginjo. Pokojninski problem je sicer matematično precej lahko rešljiv, saj je relativno predvidljiv na podlagi minimalnih migracij in pa smrtnostih tablic, vendar je za politično reševanje neprijeten, saj se nehvaležne ukrepe sprejema običajno v enem mandatu, pozitivni rezultati pa se odrazijo pozneje v prihodnosti, ko pa spomin volivcev že zbledi. Prav it tega razloga prihaja spodbuda od zunaj, in sicer največkrat na podlagi priporočil mednarodnih organizacij kot so IMF in pa OECD. Ta so še posebej pomembna pri majhnih, odprtih ekonomijah, ki imajo nizko stopnjo domačega povpraševanja in so odvisne od tujih vlaganj. Slovenije se v to skupino uvršča predvsem po kriteriju majhnosti, vendar nikakor ne po drugem kriteriju, saj je slovenska stopnja varčevanja gospodinjstev na ravni Nemčije, Belgije, Francije, Italije, kjer po zadnjih dosegljivih podatkih iz Eurostat-a presega 15 odstotkov razpoložljivega dohodka. Največji kupci dolga slovenskega države so predvsem domači institucionalni vlagatelji kot so banke in zavarovalnice, ki so povečini še vedno v domači lasti in tako ne zasledujejo povsem ekonomske logike pri svojem poslovanju, kar pa na koncu koncev tako ali tako škoduje predvsem lastniku - državi in posledično nam, državljanom. Raven bančnega financiranja podjetij je v Sloveniji nadpovprečno visoka, kar je posledica majhnosti podjetij, ki se tako zaradi svoje velikosti pa tudi zahtevanih pribitkov na mednarodnih obvezniških trgih ne odločajo za najem dolgoročnejših virov financiranja kot so izdaje obveznic. Zdravje bank je tako življenjskega pomena za precej zadolženi privatni sektor, ki ga trenutno pesti nelikvidnost zaradi propada večjih gospodarskih sistemov, ki jim lastniška konsolidacije ni obrodila pričakovanih sadov.

Povečevanje javnega dolga utegne biti prav tako nevarno, saj so mednarodni vlagatelji pozorno do trenutne zadolženosti države, projekcij o prihodnjem dolgu pa seveda tudi konkurenčnosti gospodarstva oziroma prihodnjo rast BDP-ja, ki pa bo, kot rečeno bolj ali manj nizka. Nova regulativa pa bo bistveno posegla tudi na področje zavarovalništva v obliki regulatornega skupka pravil Solvency II, ki naj bi bil implementiran v letu 2012. Strožji ukrepi za zaščito premoženja zavarovancev bodo nedvomno znižali izpostavljenost zavarovalnic do obveznic manjših slovenskih poslovnih bank, sploh tistih s slabšo boniteto, ki se bodo tako morala zadolževati pod manj ugodnimi pogoji na domačem bančnem trgu. Prav tako se bo izpostavljenost do slovenskih državnih vrednostnih papirjev znižala, nekoliko več poudarka pa bo še na likvidnosti naložb. Vse povedano služi namenu zaključka: prehajamo iz stanja avtarkije v resnično mednarodno prepletenost kar pomeni, da bodo politični nosilci morali poleg domačih volivcev predvsem z ukrepi prepričevati tuje vlagatelje o smiselnosti naložbe v lastniške ali dolžniške vrednostne papirje slovenskih izdajateljev oziroma države.

Čas je, da so pogledamo še uspešen švedski model, po katerem bi se  po mnenju javne večine Slovenija morala zgledovati. Zagovorniki tako izpostavljajo predvsem stopnjo enakosti, ki je merjena glede na koeficent Gini, na Švedskem, Norveškem in Danskem svetovno najnižja (Cia World Report, 2009). Tudi Slovenija je članica te skupine, saj znaša koeficient pod 0,25. Delež trošenja države v BDP-ju trenutno znaša na Švedskem 50 odstotkov. To je nad slovenskim, ki znaša med 44 in 45 odstotki. V zadnjih 15 letih je naveden delež te skandinavske države upadel za 10 odstotnih točk, kar je po mnenju raziskovalcev Bergha in Henreksona razlog za gospodarsko rast, ki je bila na ravni drugih razvitih držav. Država se je tako iz gospodarstva umikala. Raziskava Diega Romero-Avila objavljena v European Journal of Political Economy (2008) je na podlagi večletne analize razvitih držav prišla do zaključka, da obstaja negativna povezava med BDP-jem in pa gospodarsko rastjo. Povečanje trošenje države za 10 odstotnih točk glede na BDP naj bi tako osiromašilo letno gospodarsko rast za 0,5 do ene odstotne točke. Potrebno je sicer razlikovati med strukturnim povečanjem javnih izdatkov, ki so posledica reševanje krize in upada BDP-ja, kar je seveda vodilo v vsesplošno povečanje vloge države v gospodarstvu v letu 2009. Neizpodbitno pa je, vsaj po mnenju prej navedenih švedskih raziskovalcev, da je bila visoka stopnja gospodarske rasti posledica tržnih reform, ki jih sama uvrščata v tri najpomembnejše skupine. Prva je šolstvo oziroma večja svoboda izbire med privatnimi in državnimi šolami, kar je povečalo tekmovalnost izobraževalnih sistemov. Zasebne šole so postale enakovrednejše tudi zaradi ugodnejše davčne obravnave v obliki davčnih odbitkov. Druga je vzdržen pokojninski sistem, ki prilagaja izplačila prihodkom iz naložb na individualnih računih posameznikov, ki samostojno odločajo o naloženem denarju. Tretji je davčna reforma, ki je precej znižala davčno breme.

Kljub vsemu pa avtorja tudi Švedski ponujata pot še do višje blaginje. Še vedno relativno visoki davki omejujejo širši razvoj storitvene industrije, saj ljudje okoli hiše raje postorijo sami, prav tako pa vpliva na visok delež sive ekonomije. V Sloveniji lahko visoko obdavčitev povežemo tudi z medlim delovanjem ključnih institucij, kar vpliva na nezaupanje do države in beg pred davčnim bremenom. Sodišča, (finančna) policija, Agencija za trg vrednostnih papirjev, Urad za varstvo konkurence so tiste ključne institucije, ki utrjujejo zaupanje v delovanje ekonomskega sistema, vendar so pogosto izigrane in premalo represivne v svojem delovanju. Preverjanje dejanske upravičenosti do socialnih pomoči preko aktivnejšega nadzorstva je prav tako točka, ki bi lahko pripomogla k dvigu zaupanja v sistem prerazdelitve. Krčenje vloge države s trenutne ravni na ciljno, 30 do 35-odstotno ni projekt leta, pač pa bolj desetletja. Država lahko doseže višjo blaginjo svojih državljanov s podeljevanjem koncesij, javno-zasebnim partnerstvom, ne nazadnje prodajo deležev v nestrateških podjetij, medtem ko bi v redkih strateških morala ohraniti kontrolni delež oz. zlato delnico ali pa vsaj opredeliti jasna pravila igre novemu kupcu. Izkupiček bi lahko namenili državnemu skladu za upravljanje premoženja, katerega upravičenec bi bila pokojninska blagajna, še bolj pa bi bilo, da bi davčno razbremenili delo, kar bi okrepilo konkurenčnost, vodilo do novih zaposlitev v storitvenem sektorju in znižalo delež sive ekonomije s trenutnih 27 odstotkov BDP-ja. Spet na drugi strani so močni pomisleki glede iztržkov od prodaje, saj so kupci pripravljeni za premoženje plačati precej manj kot v predkriznih časih in predvidevam, da bo tako še nekaj časa, kar je odraz nizkih pričakovanj o gospodarski rasti pri nas in v regiji JV Evrope pa tudi slabem poslovanju podjetij v državni lasti. Z izboljšanjem fleksibilnosti delovne zakonodaje, kar je postalo trend celo v tradicionalnih, sindikatom prijaznih državah kot so Grčija, Portugalska, Španija, bo zaposlitev lahko hitreje našlo več ljudi. Rigiden trg dela, visoka davčna obremenitev in pa nepremičninska kriza so nevarna mešanica za zniževanje konkurenčnosti gospodarstev, kar ima lahko učinke na daljše znižanje gospodarske rasti. V skupino prej navedenih "nezaželenih", Slovenija ne spada, se ji pa približuje. Kot rečeno  švedska pot ni samo pot solidarnosti pač pa tudi številnih tržnih reform in fleksibilne pokojninske blagajne. Tako ima tudi ta enačba dve strani, ki pa se morata, saj če tudi pri nas veljajo matematična pravila, ujemati.